Pradomovina konoplje je območje severozahodne Himalaje do Aralskega jezera in Kaspijskega morja. Gojene oblike so nastale iz divje, samorasle (Cannabis sativa L. ssp.spontanea) oblike s selekcijo rastlin in prenosom na druga geografska, mikroklimatska in pedološka območja. S širitvijo proti jugu in severozahodu so se izoblikovali različni ekotipi konoplje. Ti se med seboj ločijo po morfoloških in kemijskih lastnostih, kar določa namen uporabe. Že v četrtem tisočletju pred našim štetjem so Kitajci iz stebel konoplje izdelovali papir, še nekaj tisočletij starejša pa sta preja iz stebelnih vlaken in tkanje blaga za oblačila. V Indiji in na Bližnjem vzhodu so nabirali smolo iz stebelnih in cvetnih listov ter pridobivali hašiš. S pojavom islama je v 7. stoletju našega štetja Mohamed vernikom prepovedal alkohol a začel pod vplivom hašiša utrjevati in razvnemati fanatična verska čustva.
(Obuvalo narejeno iz konoplje)
Antični Grki in Rimljani konoplje niso pridelovali, pač pa so iz vlaken, pripeljanih z Galicije, tkali blago za vreče, jadra in oblačila, iz semn pa stiskali olje. Konopljo so sicer uporabljali tudi v zdravilstvu, prav tako so poznali “halucinogene” učinke konopljine smole oziroma hašiša, toda cenili so predvsem blago, stkano iz konopljinih vlaken, in olje, stisnjeno iz semen konoplje. Ob propadu Rimskega cesarstva in na prehodu v zgodnji fevdalizem srednjega veka se je lanu na njivah pridružila tudi konoplja, a lana ni izpodrinila. Od Rimljanov so namreč konopljo dobili tudi Slovani, Germani in Franki, ko se je pridelovanje konoplje za vlakna razširilo proti severu v hladnejša območja Evrope. Kmalu po Kolumbovem odkritju Amerike so konopljo zanesli tudi tja. Začeli so jo pridelovati Španci v Čilu, Škoti na ozemlju današnjih ZDA. Tu so nastale pomembne predilnice platna. Osvajanje tujih ozemlji je namreč povečalo povpraševanje po različnih platnih za jadra, kar je pospešilo pridelovanje konoplje in njeno predelavo. Prav zaradi pridelovanja konoplje za vlakna so v 17. stoletju silno obogatele italijanske mestne državice Benetke, Genova in San-Marino, ki so si tudi priborile monopol nad prodajo konopljinega platna. V 18. stoletju, ko so vodilno vlogo v pomorstvu prevzele Nizozemska, Francija in zlasti Anglija, se je konoplja preslila k njim in konopljarstvo je postalo pomembna gospodarska dejavnost. Sočasno se je širilo predelovanje konoplje v Rusiji, ki je z vlakni, prejo in platnom oskrbovala tudi zahodno Evropo. Šele na začetku 20. stoletja so konopljo dokončno izrinila cenejša vlakna tropskih predivnic – bombaževca, jutovca, manile, sisala in drugih – ter se je tudi med preprostim ljudstvom razširilo poceni industrijsko bombažno blago, ki so ga začeli izdelovati že konec 19. stoletja v prvih pravih industrijskih tkalnicah. Dokončno so konopljina vlakna in platna izgubila pomen sredi 20. stoletja, ko so se pojavila umetna vlakna. Sočasno z usihanjem pomena konoplje v industrijske namene je upadal tudi pomen konopljinega olja.
V minulih 50 letih smo izgubili stik s konopljo kot industrijsko rastlino za tkanine in konopljino olje. Ostal je samo negativen pogled na konopljo, in še to na indijsko (Cannabis sativa L. var. indica), ki vsebuje dovolj velike količine delta-9-tetrahidrokanabinola, spojine, bolj znane s kratico THC, ki deluje sproščujoče. In ker ljudje radi mečemo vse v isti koš, smo vanj vrgli tudi navadno ali industrijsko konopljo (Cannabis sativa L. var. sativa), ki omenjene spojine nima ali pa je zanemarljivih količinah, ki nimajo učinka.